Če ga srečate danes, vidite moškega na električnem vozičku, s psom ob strani in z dvoriščem, polnim kaktusov. Morda pomislite, da gre za upokojenca, ki v tišini uživa v mirnih večerih, sadovih prav tako mirnih let, ki so za njim. A v resnici pred vami sedi nekdanji vodja policijskega okoliša na Ptuju, glasbenik z več kot tisoč nastopi za sabo in mož, ki je preživel življenje, ki ga večina ljudi ne bi zmogla niti začeti.
Ko Branko govori, ne ovinkari. Besede odvrže na mizo kot policist značko. Če kaj ne štima, to pove – in reši. Tudi, če so mu rekli, da se ne da.
A začnimo na začetku.
Red in ritem
Branko ni bil nikoli tip človeka, ki bi sanjaril o penziji z nogami na mizi. Srednja policijska šola v Tacnu ga je naučila discipline, ptujske ulice pa, kako ta pravila uporabljati. Kot vodja policijskega okoliša je imel jasen cilj: vzdrževati red in poskrbeti, da ljudje vedo, da je tu nekdo, ki bo prišel, ko bo hudo. V uniformi se je počutil domače: imel je jasna navodila, odgovornost do drugih in delo, ki te prisili, da ne bežiš pred težavami, ampak jim greš naproti.
Ob večerih je slekel uniformo in stopil na oder. Že kot otrok si je bil blizu z glasbo in znal ujeti melodijo. Najprej je uporabljal edini inštrument, ki ga je imel na voljo – svoj glas – in na veliko prepeval. V četrtem razredu je dobil harmoniko, iz katere so se kmalu pričele vrteti prave pesmi. V tridesetih si je kupil klaviaturo. Igral je, pel, razveseljeval ljudi. V desetih letih je zbral več kot tisoč dvesto nastopov in leta 2003 izdal svoj prvi CD.
Nikdar ni razmišljal o tem, kdaj bo nehal – samo, kje in kdaj bo igral naslednjič. To je bil Branko: čez dan red, ponoči ritem.
Dokler ni prišla tista sekunda.
Sekunda
Dan je bil čisto normalen. Samo eden izmed mnogih, ko se je Branko zjutraj nekajkrat obrnil v postelji in nato izpod rjuh skočil na svoji dve nogi – in niti približno premleval o tem, da bo to zadnjič.
Peljal se je s svojim avtomobilom, ko je zazvonil mobitel, ki ga je imel na sovoznikovem sedežu. Stegnil se je, da ga vzame v roke. In to je bilo dovolj, da se je zgodila sekunda, ki je za zmeraj razrezala čas na jasen »prej« in potem«. Samo sekunda, ko je odmaknil pogled in njegova pozornost ni bila več na cesti. Avto je zapeljal na poškodovano bankino in takrat je Branko povsem izgubil kontrolo nad vozilom. Razneslo je gumo. Avto je dvignilo.
Branko ni bil privezan in je letel tudi on.
Z glavo naprej v steber ob cesti.
In potem … tema.
Ko se je zbudil, ni več razmišljal o nastopih. Roke ga niso več ubogale. Noge se niso premaknile. Zdravniki v belih haljah so se izmenjevali ob njegovi bolniški postelji in mu pojasnjevali, da bo odslej potreboval pomoč pri vsem, da se sam ne bo mogel niti obrniti v postelji.
Tako je življenje postalo dosti bolj surovo, kot je bilo do takrat.
Kraj, kamor ne spadaš
Takrat, ko je doživel prometno nesrečo, je Branko živel sam, na Ptuju, v bloku, v drugem nadstropju. Tja se ni mogel vrniti, zato so ga po zaključeni rehabilitaciji porinili v dom za ostarele. Za ostarele! Pri devetintridesetih letih!
S to prisilno postajo se je težko sprijaznil. Zgradba, v kateri uniformirano osebje šteje svoje delovne ure v razdeljenih tabletah in obrokih hrane, ni prostor za vznesenost mladega človeka. Še nedavno ga je ponoči nosila glasba, zdaj pa je poslušal samo kašelj iz sosednje sobe in tiho škripanje copat s hodnika; počasi, v ritmu utrujenih nog, ki bodo kmalu odslužile svoje kilometre. V jedilnici je sedel med obrazi, na katera so leta naslikala gube in s katerimi ni imel veliko skupnega.
Vsak vonj, vsak pogled, vsaka preglasno naštelana televizija v skupni sobi ga je dan za dnem ubijala – dokler ni leta 2008 izvedel za osebno asistenco. Takrat je bil to še nov program, za katerega ni slišalo veliko ljudi. S tem, da bi imel svojega asistenta, ki bi mu pomagal, se je odprla možnost, da lahko zapusti dom za ostarele in zaživi po svoje. Odkupil je star prizidek in ga preuredil, da je bil bivalen in primeren premikanju z vozičkom. Ni bil popoln, toda bil je njegov. Končno je lahko zaprl vrata in vedel, da za njimi pravila določa on.
Zaradi polomljenih vretenc je težko že posoliti juho
Med tisto usodno prometno nesrečo je udarec z glavo naprej ob steber polomil Brankova vratna vretenca, vse od tretjega pa do šestega. Zlomljena vretenca so poškodovala hrbtenjačo. Najlažje si je hrbtenjačo predstavljati kot kabel iz živčnih vlaken, preko katerega so možgani povezani z delom telesa od vratu navzdol, da mu lahko dajejo navodila in od njega prejemajo sporočila. Je dolga cevka, ki poteka znotraj hrbtenice – kostne strukture iz vretenc, ki varujejo hrbtenjačo pred poškodbami.
Znotraj hrbtenjače so živčne celice – vlakna oz. majhne žice, ki omogočajo prenos signalov v obe smeri, torej iz možganov navzdol po telesu in od telesa navzgor do možganov:
- iz možganov signali vodijo po hrbtenjači in naprej po živcih vse do mišic, da mišicam prenašajo navodila za gibanje. Tako se izvrši tisto, kar želimo narediti. Če hočemo recimo stisniti pest, možgani pošljejo signal, ki potuje navzdol po hrbtenjači in po živcih, ki iz hrbtenjače izhajajo, vse do mišic v dlani in prstih, ter jim naroči, naj se skrčijo,
- iz preostalih delov telesa potujejo signali po živcih, navzgor čez hrbtenjačo do možganov, da možganom prenesejo informacije o dotiku, bolečini in toploti. Če na primer z golimi stopali stopimo v zelo mrzlo reko, se ta signal preko živcev in hrbtenjače hitro pošlje do možganov, da jih obvesti, kaj se dogaja – da je voda mrzla in je stopalom to neprijetno.
Možgani nato navzdol po hrbtenjači mišicam v stopalih pošljejo signal, da se skrčijo in omogočijo hojo iz reke nazaj na brežino.
Hrbtenjača je torej nekakšen most, ki omogoča, da občutimo svet okrog sebe in se po njem premikamo.
Če pride do okvare hrbtenjače, je moteno prenašanje signalov vse od mesta okvare dalje. Če se hrbtenjača okvari v predelu prsnega ali ledvenega dela, je torej moten prenos signalov v spodnjem delu telesa in nogah. Če pa se hrbtenjača okvari višje, v vratu – kot pri Branku – so moteni signali, ki potujejo iz možganov do trupa in vseh štirih okončin. Branko zato ne more uporabljati nog, pa tudi z rokami lahko zaradi okvare počne bolj malo.
Danes
Danes je Branko star šestdeset let. Ne vozi več policijskega avtomobila, ampak voziček. Še ena patrulja, pravzaprav, ampak s težjim terenom.
Ima tri odrasle otroke, ki jih ne želi obremenjevati s svojimi potrebami – in zadovoljen je, da jih zaradi osebne asistence ne rabi; da lahko tako ostanejo to, kar bi morali biti, otroci, s svojimi življeni in problemi, ne pa negovalci. Všeč mu je, da ima svoje življenje po svoji meri. Štiri osebne asistentke in stanovanjsko hišo, ki jo je prilagodil tako, da ni več ujet v eni sobi, ampak lahko dostopa do vseh prostorov. Ob hiši ima več kaktusov kot večina rastlinjakov. Svoje psa pelje na tri ali štiri sprehode na dan.
Ko ti življenje vzame skoraj vse, lahko pustiš, da se s teboj odpelje še volja – ali pa jo, kot Branko, zagrabiš z zobmi in jo držiš, dokler dihaš.
Druga zgodba v seriji
Z Brankom smo posneli video – drugi v seriji videoposnetkov, ki v okviru projekta Inspire v ospredje postavljajo osebne pripovedi ljudi z različnimi oblikami oviranosti. V fokusu niso statistike, številke ali suhoparne definicije, ampak prave zgodbe pravih ljudi. Tistih, ki vsak dan živijo s telesnimi ali duševnimi oviranostmi. Ki znajo povedati, kako izgleda življenje, ko svet okoli tebe ni čisto prilagojen tvojim potrebam. In predvsem: kaj si želijo, da bi vedeli drugi. Iz zbranih zgodb oseb z invalidnostjo ustvarjamo edinstvene izobraževalne vsebine, da bomo invalidnosti vsi bolje razumeli.
Sledite projektu INSPIRE na:
Facebooku: https://www.facebook.com/profile.php?id=61576695955063
Instagramu: https://www.instagram.com/inspire_erasmusplus/
Spletni strani: https://zavod-uvid.eu/inspire/
Oglejte si video z Brankom: https://www.youtube.com/watch?v=svgFzkFtUtU
Financirano s strani Evropske unije. Izražena stališča in mnenja so zgolj stališča in mnenja avtorjev in ni nujno, da odražajo stališča in mnenja Evropske unije ali Evropske izvajalske agencije za izobraževanje in kulturo (EACEA). Zanje ne moreta biti odgovorna niti Evropska unija niti EACEA.