INSPIRE
Erasmus+
Kaj je INSPIRE
Kaj je INSPIRE
Glasovi, ki jih je vredno poslušati
Od zgodb do učenja
Zakaj je to pomembno?
Zgodbe
Agnes Kojc
prevajalka, lektorica, publicistka, pesnica in pisateljica ter zagovornica oseb z invalidnostjo
Agnes z veseljem napiše kaj o sebi – pa tudi o metaforah v Poejevih zgodbah, o tišini med vrsticami poezije, o utripu slovenščine v prevodih. Rodila se je v Mariboru leta 1996, ima cerebralno paralizo in ogromno strast do zgodb in jezika.
Odraščala je kot edinka v Jurovskem Dolu, obdana z nepopustljivo ljubeznijo staršev in starih staršev, ki jim ni bilo treba dolgo prebirati pravljic – Agnes je že pri štirih brala sama. Bila je radovedna, vztrajna, odličnjakinja – kar so ji nekateri zamerili, češ, da ji učitelji gledajo skozi prste in ji življenje gre prelahko. A ni šlo. Nikoli. Šlo je pa naprej.
Leta 2019 je diplomirala iz angleščine in slovenščine, magistrirala iz prevajanja Poejevih metafor, zdaj pa dela doktorat. Vmes potuje, predava in sodeluje na mednarodnih dogodkih kot predstavnica raznih društev. Na primer v Ženevi – pred Svetovno zdravstveno organizacijo. Poleg tega piše, prevaja, lektorira, sodeluje z revijami, zagovarja pravice oseb z invalidnostjo in že več kot desetletje pripravlja roman. Ker zares premišljene stvari pač potrebujejo svoj čas.
Agnes si želi nekoč živeti v Ljubljani, a za zdaj ustvarja tam, kjer se vse skupaj začelo – v Jurovskem Dolu.
Branko Šenkiš
glasbenik, nekdanji policist, verjetno lastnik najlepših kaktusov v regiji
Branko je po srednji šoli opravljal delo policista – delal je z ljudmi, bil na terenu, včasih v napetih situacijah, a mu je bilo to blizu. Jasna pravila, konkretne naloge, odgovornost do drugih.
Ob delu ga je vedno spremljala glasba. Že kot otrok je pel in igral, pri tridesetih si je kupil klaviaturo in začel nastopati. Za sabo ima več kot tisoč dvesto nastopov, leta 2003 je posnel svoj prvi CD.
Leto kasneje se mu je življenje obrnilo na glavo. Po prometni nesreči je postal tetraplegik.
Po rehabilitaciji je pristal v domu starejših – ne po izbiri, ampak ker druga možnost takrat ni obstajala. Leta 2008 je izvedel za osebno asistenco – storitev, ki jo je takrat izvajalo društvo YHD. S pomočjo osebnih asistentov, ki so mu pomagali pri vsem, česar zaradi invalidnosti ni zmogel sam, je znova zasukal svoje življenje. Uredil in prilagodil si je hišo, pričel vzgajati kaktuse, zopet je zaživel po svojih pravilih.
Danes najraje preživi dan v miru: na sprehodu s psom, ob opazovanju svojih kaktusov.
Branko zna zelo jasno povedati, kdaj nekaj ne štima, in poskrbeti, da je potem prav. Vsak je odgovoren za svoje življenje, pravi.
Sanja Zrinski
in zakaj ni nič narobe, če je potrebno stvari opraviti malo po svoje
Sanja živi v Krapinskih Toplicah, prihaja pa iz Vukovarja. Od tam je prinesla prijetne spomine na otroštvo, pa tudi težke zgodbe, ki so se ji zarezale globoko pod kožo. Bila je otrok vojne, begunstva, negotovosti. Že dvanajst let s sabo nosi diagnozo multiple skleroze.
Odraščala je med živalmi – konji, kravami, ovcami, psmi – in živali so bile njena velika ljubezen. Svoje življenje je nameravala posvetiti temu, da bi jim pomagala: da bi jim lajšala bolečine, zdravila poškodovane tačke in jih reševala napihnjenosti ter drugih prebavnih težav. S tem v mislih je postala veterinarska tehnica. Sedaj ji za vso pomoč živali vračajo.
Težko je, ko pristaneš v postelji, v plenicah, ko ne zmoreš niti najbolj preprostih opravil, ko se počutiš povsem nekoristnega. Ampak živali so jo potrebovale – morala jim je nastaviti hrano, da so lahko jedle. Morala jim je pomiti sklede, da so bile čiste. Morala jih je počesati in urediti, da se jim v gosti dlaki niso nabirale muhe in klopi. Morala jih spustiti ven, da so šle na pašo, in nato nazaj noter. Takrat, ko si je najbolj želela ostati v postelji, se zagrniti z odejo in prespati še en mučni dan, se je Sanja vstala, da je poskrbela za živali. In tako so jo počasi dvigovale, dan za dnem. Na noge in v mislih.
Sanja ima predvsem en cilj: čim dlje ostati neodvisna. Majhen korak za človeštvo, ampak velik za človeka z neozdravljivo boleznijo.
Filip Kocman
- izredno izurjen v igri Človek ne jezi se
Čeprav se je Filip dejansko rodil enaindvajsetega, je njegov uradni datum rojstva zabeležen dvaindvajsetega. Kmalu po rojstvu je namreč potreboval oživljanje, in oživeti so ga uspeli šele dvajset minut čez polnoč.
Če ga vidite danes – kako strumno stoji na supu, balina ali igra Človek ne jezi se – si najbrž težko predstavljate, kakšno težko bitko za življenje je bil že v prvih dneh, ko je prišel na svet. Imel je težjo okvaro srca. Mesec in pol je namesto ob materi ležal v inkubatorju in prejemal kisik. Starša se ga nista smela niti dotakniti, ampak tega Filipova mamica Polonca ni prenesla. S pomočjo ene izmed medicinskih sester ga je naskrivaj božala. Po nekaj dneh so Filipu zdravniki postavili diagnozo: Downov sindrom.
Namesto na faks ali v službo Filip hodi v varstveno delovni center. Domov se navadno vrača okoli dvanajstih, in takrat se s Polonco lotita hišnih opravil. Pospravi posodo iz pomivalnega stroja, postelje posteljo, pomete, obesi perilo. Ko se iz službe vrne oče, gredo na popoldanski sprehod; povprečno naredijo po deset tisoč korakov na dan. Kadar je toplo, pogosto tudi kolesarijo – starša, Filip in Filipova mlajša sestra Nina.
Poleg tega je Filip treniral plavanje, včlanjen je v balinarsko društvo, v domači kleti igra namizni tenis, še raje od športov ima pa družabne igre. Te so mu najljubše. Ob družabnih igrah se zbere cela družina.
Tino Šereg
ljubitelj konj
Tino je star 17 let. Obiskuje drugi letnik srednje šole v Zaboku in se izobražuje za spletnega oblikovalca. S sošolci ima odličen odnos – pogosto pa na sebi občuti poglede otrok iz nižjih letnikov, ki ga ne poznajo. Strmijo vanj, ker je nižji od svojih vrstnikov, ker je njegova hoja bolj zibajoča, ker so nekatere mišice na njegovih nogah zelo velike in druge, nasprotno, zelo majhne.
Želi si, da bi manj kazali nanj s prstom in za njegovim hrbtom komentirali, zakaj je drugačen. Če bi ga vprašali, bi jim povedal, da ima mišično distrofijo, nižji pa je zaradi zdravil, katerih stranski učinek je zaviranje rasti.
Diagnozo so mu postavili, ko je bil star 8 let. Znaki so se kazali že dolgo pred tem in njegovi mami se je od nekdaj dozdevalo, da nekaj ni povsem v redu. Tino je kasneje in težje shodil. Ko je shodil, je pogosto padal – brez očitnega vzroka, ne da bi se spotaknil. Težje je šel po stopnicah, s težavo je tekel. Zdravniki so menili, da so težave posledica skrajšane tetive na njegovi desni nogi, ki so mu jo operirali, ko je bil še dojenček.
Sčasoma je postalo jasno, da operirana tetiva ne more biti pravi vzrok. Diagnoza, ki jo je Tino dobil, je veliko bolj zlovešča. Predvsem zato, ker mišična distrofija ne prizadene samo mišic, ki nam omogočajo gibanje, ampak tudi tiste, ki so zadolžene za nekaj mnogo, mnogo pomembnejšega – dihanje in bitje srca.
Tino ne dovoli, da bi bolezen prevzela krmilo v njegovem življenju. Z njo se je rodil in z njo se je sprijaznil; tako živi od nekdaj in naučil se je obvladovati tisto, kar lahko, in ne »obtičati« z mislimi pri tistem, česar ne more. Od tega ni nobene koristi, pravi.
V PROJEKTU SODELUJEMO
UVID
nosilec projekta
Zavod Uvid Rogaška Slatina je mlada neprofitna organizacija, ki deluje na področju socialnega varstva in psihosocialne podpore. Razvija programe za aktivno življenje invalidov.
PIRAMIDA ZNANJA
projektni partner
Že več kot 10 let Piramida znanja spodbuja nov pristop k učenju in izobraževanju, pri čemer sledi trendom in zahtevam trga.
Osnovni podatki
o projektu
Formalne informacije o projektu
Program: Erasmus+
Vrsta aktivnosti: KA210-ADU – Manjša partnerstva na področju splošnega izobraževanja odraslih
Področje: Splošno izobraževanje odraslih
Naslov projekta: INSPIRE: Inclusive Narratives Shaping Perspectives –
Integrating Real-life Experiences
Akronim projekta: INSPIRE
Skupno trajanje projekta: 14 mesecev
Datum začetka projekta: 31. 12. 2024
Datum zaključka projekta: 28. 02. 2026
Projekt INSPIRE poteka v okviru programa Erasmus+.
Financirano s strani Evropske unije. Izražena stališča in mnenja so zgolj stališča in mnenja avtorjev in ni nujno, da odražajo stališča in mnenja Evropske unije ali Evropske izvajalske agencije za izobraževanje in kulturo (EACEA). Zanje ne moreta biti odgovorna niti Evropska unija niti EACEA.