Čeprav se je Filip dejansko rodil enaindvajsetega, je njegov uradni datum rojstva zabeležen dvaindvajsetega. Kmalu po rojstvu je namreč potreboval oživljanje, in oživeti so ga uspeli šele dvajset minut čez polnoč.
Če ga vidite danes – kako strumno stoji na supu, balina ali igra Človek ne jezi se – si najbrž težko predstavljate, kakšno težko bitko za življenje je bil že v prvih dneh, ko je prišel na svet. Imel je težjo okvaro srca. Mesec in pol je namesto ob materi ležal v inkubatorju in prejemal kisik. Starša se ga nista smela niti dotakniti, ampak tega Filipova mamica Polonca ni prenesla. S pomočjo ene izmed medicinskih sester ga je naskrivaj božala.
Čeprav so bili vsi izvidi med nosečnostjo normalni, so zdravniki Polonci povedali, da pri Filipu sumijo na Downov sindrom. Ko je bila diagnoza potrjenoa je predstojnica bolnišnice Polonco vprašala, če malega Filipa želi imeti doma ali ga bo dala v ustanovo; takrat je bilo pač tako, da je bilo mnogo otrok z Downovim sindromom nastanjenih v ustanovah.
To vprašanje je Polonca zelo zamerila. Seveda ga bo peljala domov!
Namesto na faks ali v službo Filip hodi v varstveno delovni center
Ker je bil Filip zelo samostojen in ker je Polončina mama vzgojiteljica v vrtcu, si je Polonca zelo prizadevala, da bi Filip lahko obiskoval redni program vrtca. Mnogi so jo ob tem gledali nekoliko postrani. »Kako bo šel v redni vrtec? Če je pa drugačen.«
Pogledov postrani se je morala navaditi. Doživela je veliko srčnosti, pogoltniti pa je morala tudi marsikaj grenkega. Že med otroškimi nastopi v vrtcu je bilo očitno, da je odziv nekaterih staršev na Filipa nekam negativen. Ker otroci radi posnemajo starše, se je odziv prenesel tudi na otroke, in tako so na Filipa večkrat kazali s prstom ali ga želeli izločiti iz igre.
Ampak Filipovi starši so vztrajali. Nikdar ga niso skrivali, nikdar se ga niso sramovali. Zakaj pa bi ga? Tudi ko so ga peljali k maši, je sedel v prvi vrsti. Je bilo pa včasih težko opazovati pomilovanje v očeh številnih odraslih ljudi, ko so se spogledali s Filipovimi starši.
Namesto na faks ali v službo Filip hodi v varstveno delovni center. Domov se navadno vrača okoli dvanajstih in takrat se s Polonco lotita hišnih opravil. Pospravi posodo iz pomivalnega stroja, postelje posteljo, pomete, obesi perilo. Ko se iz službe vrne oče, gredo na popoldanski sprehod; povprečno naredijo po deset tisoč korakov na dan. Kadar je toplo, pogosto tudi kolesarijo – starša, Filip in Filipova mlajša sestra Nina.
Filip plava, supa, balina, igra namizni tenis, družabne igre ... seznam se ne konča!
Ko se je Nina vpisala v plavalno šolo, si je tudi Filip zaželel, da bi plaval – in je, v isti plavalni šoli. Učili so ga plavati s črvom. Ko so Polonca, Nina in Filip šli skupaj na morje, si lahko predstavljate presenečenje na Polončinem obrazu, ko je nekega poletnega dne na plaži videla črva na eni strani, Filipa pa na drugi, v morju! Od tistega dne dalje Filip plava čisto sam, brez črva; osvojil je tudi nekaj medalj za plavanje.
Potem so se začele težave z ušesi. Ko so Filipa peljali k zdravniku, je ta povedal, da imajo otroci z Downovim sindromom nekoliko drugače oblikovana ušesa, zaradi česar so se Filipu v ušesu začele nabirati bakterije. Ko so Filipa operirali, je bilo za eno uho že prepozno; vnetje je okvarilo sluh in zato ima Filip zdaj v tem ušesu vstavljeno protezo. Drugega ušesa so se lotili še pravočasno in uspeli zadelati samo luknjico, ki je bila tam; tako je Filipova sestava ušesa sedaj podobna tistim pri osebah brez Downovega sindroma.
Zaradi težav z ušesi so zdravniki Filipu prepovedali treniranje plavanja. Ni več ni smel plavati v bazenih, samo še v morju in čistih jezerih, poleg tega pa je odpadlo potapljanje. To je bil zanj šok. Pa tako rad je treniral v plavalni šoli in se potapljal.
Si je pa našel drug hobi, povezan z vodo. Začel je supati. Pravzaprav se je zaradi Filipove želje po supanju tega lotila cela družina. Sestri gre odlično, ampak od Polonce je pa Filip definitivno boljši.
Poleg plavanja in supanja je Filip tudi včlanjen v balinarsko društvo (v šoli je Filip tekmoval in bil srebrni državni prvak v svoji kategoriji!), v domači kleti igra namizni tenis (ki ga je prav tako treniral), še raje od športov ima pa družabne igre. Te so mu najljubše. Ob družabnih igrah se zbere cela družina.
Filip povezuje celotno družino
Ni vedno lahko. Marsikdaj morajo vsi v družini stisniti zobe. Se pa zvečer, ko sedijo za mizo in ima pred sabo vsak svoje figurice za Človek ne jezi se, zavedajo, da so zaradi Filipa bolj povezani.
Četrta zgodba v seriji
S Filipom in njegovo mamo Polonco smo posneli video – četrti v seriji videoposnetkov, ki v okviru projekta Inspire v ospredje postavljajo osebne pripovedi ljudi z različnimi oblikami oviranosti. V fokusu niso statistike, številke ali suhoparne definicije, ampak prave zgodbe pravih ljudi. Tistih, ki vsak dan živijo s telesnimi ali duševnimi oviranostmi. Ki znajo povedati, kako izgleda življenje, ko svet okoli tebe ni čisto prilagojen tvojim potrebam. In predvsem: kaj si želijo, da bi vedeli drugi. Iz zbranih zgodb oseb z invalidnostjo ustvarjamo edinstvene izobraževalne vsebine, da bomo invalidnosti vsi bolje razumeli.
Sledite projektu INSPIRE na:
Facebooku: https://www.facebook.com/profile.php?id=61576695955063
Instagramu: https://www.instagram.com/inspire_erasmusplus/
Spletni strani: https://zavod-uvid.eu/inspire/
Oglejte si video s Filipom in njegovo mamo Polonco: https://youtu.be/UU_sTRHHWok
Financirano s strani Evropske unije. Izražena stališča in mnenja so zgolj stališča in mnenja avtorjev in ni nujno, da odražajo stališča in mnenja Evropske unije ali Evropske izvajalske agencije za izobraževanje in kulturo (EACEA). Zanje ne moreta biti odgovorna niti Evropska unija niti EACEA.