“Brez osebne asistence si v tem trenutku življenja ne predstavljam, ker je to način, s katerim zdaj živim sam, brez družinskih članov. Edina možna varianta, ki mi dopušča človeka normalno življenje, se pravi svobodno in brez nekih omejitev.

Kljub temu, da imam 3 odrasle otroke, ki so že vsi pri kruhu, jih ne želim obremenjevati, čeprav se radi oglasijo. Ampak kar se tiče mojih potreb, ne želim nikogar obremenjevati. Vsak ima svoje življenje in želim, da tako tudi naprej ostane.

Dokler je osebna asistenca v takšni obliki kot je, mi to pomeni življenje naprej.”

“Če se na vozičku pojaviš v nekem novem okolju, je tako, kot da bi prišel z Marsa. Vsak te gleda, ne ve, kaj predstavljaš, kako se boš peljal, kje se boš peljal, zakaj se boš peljal, kaj delaš tu.

Ampak ljudje, s katerimi sem v kontaktu, recimo, ali pa v tem okolju, kjer se vsak dan srečujemo, pa to jemljejo kot normalno stanje.”

“Po prometni nesreči nisem imel druge možnosti in sem se moral nastaniti v domu za ostarele. Ampak človek pri 39 letih ne spada v to okolje, in to je puščalo posledice na psihi. Zato sem iskal rešitve …

Takrat sem naletel na možnost pridobitve osebne asistence.”

“V naši družbi je stanje invalida še vedno stigmatizirano. Ljudje nimajo predstave, dokler se s tem ne soočijo.

Človek, ki je bil popolnoma zdrav, pri zdravi pameti, aktiven – če se poškoduje, je to stanje po poškodbi, ne bolezen. Ampak ljudje tega ne ločijo in mislijo, da smo ljudje na vozičku bolni.

Kar ne gre. Gledanje skozi prizmo zdravstvenega stanja je napačno. To je dejansko stanje po poškodbi, ti si kljub temu lahko zdrav.”