Da si Patricia močno želi kolesarjenja z novim invalidskim kolesom, ni več nobena skrivnost. Je pa vseeno bila celo pot do Rogaške Slatine tiho in v svojih mislih. Trema. Ali pa globoka koncentracija na samo vožnjo. Ne vem, kaj se roji po glavi olimpijcem in vsem vrhunskim športnikom pred tekmo, ker ne spadam v ta rang. Patricia pa… in prav modro je molčala.

Kolo je bilo spravljeno pri Marijini mami (Marija je direktorica Zavoda Uvid), malo nižje od evropske ploščadi, kjer je štartno mesto Bobrovega bicikliranja. Vseeno zelo blizu. Patricia se je nasmehnila, ko sem ga pripravljala za vožnjo. »Končno!« je vzkliknila.

Pripravili sva še sebe. Čelado na glavo, noge vpneva, voda in čokoladica gresta v košaro, spustiva bremzo in pičiva! Seveda sva štartali kar od tam, 10 minut prehitro. Nisva kaj dosti razmišljali. Ampak vse se je dobro izteklo na koncu. Ker je bila kolesarska steza še prazna, sva lahko brezskrbno hiteli v svojem tempu. To je bilo Patriciji v veliko zadovoljstvo in užitek. Sreča v nesreči jaz pravim, mogoče se je to zgodilo z razlogom.

Vmes sva imeli celo čas se ustaviti in poklepetati z redarjem, ki ga je zanimalo, kakšno čudo voziva. Ne vem, kdo je bil  bolj srečen, Patricia klepeta ali gospod vseh informacij o najinem »tandemskem tanku«. Pogumno se poženeva naprej in Patricia želi prestave malo pojačati. »Še!« mi ukaže, medtem ko jo jaz pridno poslušam. In res, prej kot rečeš keks, sva bili že pri Bobrovem centru. Prvi! In tudi prvi pri stojnici za krofe. Začetni entuziazem, da si razdeliva krof, je kmalu izpuhtel. In tako sva mazali vsaka svoj krof v senci, v miru, kar nekaj minut pred vsemi ostalimi.

Ravno, ko so ostali bobrovi biciklisti začeli prihajati, sva se odločili, da greva nazaj proti Rogaški in cilju. Vmes sva morali biti kar malo previdni, saj ta tandem zasede celoten del svoje steze in še malček preko. In ko so vsi odkolesarili mimo, je bila pot spet prazna in samo za naju. Letos ni bilo nobene nesreče, nisva padli in tudi noge so ostale cele. »Hvala bogu,« bi rekla Patricia.

A lahko še enkrat omenim, kako ji je bilo všeč? »Daj gas!« mi ukazuje celo pot nazaj. Ustaviva se samo pri postojankah, zaradi žiga. Dobi jih na roko, ker seveda nisva imeli knjižice za njih. In to ji je celo bolj ustrezalo, saj si jih ni odstranila z roke in se je še dva dneva hvalila z njimi.

Pot se je prehitro končala. Na cilju so naju pričakale tete navijačice, medalja, bobrova majica in več kot zaslužena čokoladna kepica sladoleda.