Mogoče res ne bo vozila avtomobila,
bo pa vozila kolo
Patricia in Samantha Žogan
Mogoče ne bo vozila avtomobila,
bo pa vozila kolo.
Dragi bralec, a veš, kaj sem si vedno želela? Včasih potihoma, včasih naglas … da bi bilo Patriciji v življenju omogočeno poizkusiti čim več stvari. Stvari, ki so nam samoumevne in vsakdanje. Nobena skrivnost ni, da je Patricia rada aktivna. Seveda je včasih tudi lenušček, a tudi pri tem jo podpiram. Skrb za sebe se lahko kaže tudi s počivanjem.
In tudi osebe z invalidnostjo niso nič drugačne. Patricia ima Downov sindrom, kar pomeni, da lahko počne skoraj vse, kar delam jaz, samo malo več vztrajnosti in volje je potrebno. No, mogoče res ne bo vozila avtomobila, bo pa vozila kolo.
Tega dolgo tudi sama nisem vedela. Patricia ne more voziti navadnega kolesa, ampak potrebuje prilagojeno kolo. Mi imamo doma samo tiste, s katerimi se lahko brez večjega truda prevrneš in si opraskaš koleno.
Pred letom in pol pa me po telefonu pokliče Maja in vpraša, ali bi bila Patricia na Bobrovem bicikliranju zainteresirana za poskusno vožnjo s kolesom. Samo toliko, da ga sproba, magari se vozi samo kakšen krog po parkirišču ….
In še doda: »Ne skrbi, imamo trikolesnega ponya, mislim, da bo šlo.«
Kot bi mi prebrala misli in potolažila moj strah. Takoj potrdim prihod.
Tako pride dan 1. Bobrovega bicikliranja. S Patricio sva navdušeni ter v nizkem startu za en krog po parkirišču. Za prvič bo to čisto dovolj, si mislim.
Patricia ob prihodu najprej vse pozdravi, objame, postiska roke in zvedavo opazuje druge kolesarje.
»A boš probala?« jo vprašam.
»Ja!« je njen odgovor. Pričakovano.
Na kolo se usede, kot da sta stara znanca. Narediva en krog, pa kmalu drugega in tretjega. Nakar pade predlog, da bi šle na kolesarsko stezo.
Si mislim: »Ok. Pot je lepa, urejena in nezahtevna. Saj bi šlo 100 metrov ali 200 metrov, ji pomagam, stojim ob strani… naj ima veselje!«
Zapeljeva. 100 metrov je mimo, 200 metrov je mimo. Patricia se smeji. Jo vprašam, ali se obrneva zapeljeva nazaj. Ni bila navdušena nad mojim predlogom. Nadaljujeva.
Vmes pokličem Majo in naročim kombi, da naju pobere ob poti, saj sem bila prepričana, da povratka nazaj ne bo zmogla. Patricia pa me jezno pogleda in nadaljuje. Bremza, ustavitev in povratek za njo ne obstajajo. Kmalu odpovem logistiko in se vdam v usodo.
"Boš probala?"
"JA!"
Roglič,
pazi se!
Na poti do prve postojanke si privoščiva še prvi padec in krepko povožen mezinec. Ni naju ustavilo. Patricia si nazaj nadene nasmešek, jaz pa za zobmi skrivam bolečino. Pri postojanki dobiva še štampiljko in se osveživa z vodo. Medtem, ko si popravljam čevelj, Patricia piči dalje. Nasmeška celo pot ni izgubila, le zadnji kilometer je bil težji, ampak z mislijo na sladoled in kolajno je bilo malo lažje. Odnehala ni. In tako sva slabih 6 kilometrov prevozili v pičli eni uri in petdeset minut. Roglič, pazi se!
Ampak najbolj pomembno je, da je Patricia odkrila novo veselje in tako poleg supanja, raftinga, fitnesa, zipline-a, petja in jezdenja dodala še ljubezen do kolesarjenja.
To je bila izjemna izkušnja za obe. Jaz sem se naučila, da ne smem podvomiti v njo, ona pa je pridobila na samozavesti.
Brez Zavoda Uvid, Marije Zupanec in njene pobude za kolesarjenje invalidov te izkušnje še nekaj časa ne bi odkrile. Tako pa smo z njeno pomočjo v Rogaški Slatini pridobili kolesa, prilagojena invalidom, ki so na voljo v Bobrovem centru. Tudi kolesarska infrastruktura v občini Rogaška Slatina je primerna in krasno urejena. S Patricio že imava v planu kolesarjenje z njimi.
Kaj pa ti? Priporočam.
Financirano s strani Evropske unije. Izražena stališča in mnenja so zgolj stališča in mnenja avtorjev in ni nujno, da odražajo stališča in mnenja Evropske unije ali Evropske izvajalske agencije za izobraževanje in kulturo (EACEA). Zanje ne moreta biti odgovorna niti Evropska unija niti EACEA.
© 2024 financira Evropska Unija.