Medalje navdihujejo sanje
Samantha in Patricia Žogan
Dragi bralec… prazniki so se odvili s svetlobno hitrostjo… vsaj pri nas.
A nas mali sonček je zelo dojemljiv … in ničesar ne spregleda.
Včasih, ko malo potihne in si začne gristi nohtke, vem, da jo nekaj muči. Pa sem mislila, da so samo prazniki in vsa gužva, ki pride zraven. No, sem se motila.
V varstveno delovnem centru so se sredi oktobra začeli pripravljati na kolesarsko tekmovanje, ki ga je pripravila Specialna olimpijada Slovenije. Kolesa gor, kolesa dol, kolesa sem in kolesa tja je bila redna tema tiste dni … čelade na glavo in gredo na trening po kolesarski.
Pogovori o tem, kako hitri so bili in koliko se še morajo izboljšati so bili na dnevni bazi.
Patricia pa je taka tiha voda in samo posluša.
Pa je prišel dan, ko se je 5 njenih prijateljev odpravilo na tekmo. In ker niso kar tako, so seveda osvojili medalje in jih ponosno prinesli pokazati. “Opa! Čestitam!” je odmevalo po hodnikih naslednji dan.
Pa opazim, da Patricia doma malo nemirno sedi na kavču in si mane prste.
Jo vprašam: “Je kaj narobe, ljubica…?”
“Ne!” Kratek in jedrnat odgovor.
“Si ziher?” nadaljujem.
Minutka tišine pa se opogumi… “Ej! Ka js grem tud na kolo?”
“A zdaj bi šla na kolo? Se zmeniva za izposojo?” vprašam.
“Eh, ne…!” nadaljuje… “Na kolo, po medaljo…”
Oj, piška.
Bova vse zrihtali.
Mogoče pa se res zgodi, da bo naslednje leto tudi ona na progi in z medaljo v roki. Do takrat pa bova kondicijo nabirali v fitnesu.
